Belokranjska pogača

Za nami je prvi letošnji izlet. Prve besede naj bodo namenjene novi koordinatorici izletov Mileni R. in njenemu Matjažu, ki sta nam pripravila presenečenj polno, zabavno, poučno in čez cel dan potegnjeno neskončno uživanje. Začeli smo že zgodaj zjutraj in se z mednarodnim vlakom ob 7.20 odpeljali proti Ljubljani. Tu smo se razpasli po bližnjih ‘kofetarnicah’ in se ob 9.22, natanko!, odpeljali proti Semiču. Potovanje je trajalo kar nekaj časa zato smo si, ravno prav sestradani, v Hotelu Smuk privoščili bogato malico. Spočiti in siti smo si kmalu zatem ogledali muzejsko hišo v Semiču. Dokaj majhen razstavni prostor ponuja vse, skupaj seveda s simpatično vodičko, kar je treba o Beli Krajini vedeti. Pa naj bo to še iz časov, ko je bila potopljena pod morjem ali pa ob koncu druge svetovne vojne, ko je odigrala pomembno vlogo v ustvarjanju slovenske državnosti. Pot smo nadaljevali do kleti Semiške penine, kjer smo, tako kot vedno ob takšnih priložnostih, izvedeli obilo novega o pridelovanju penin in predvsem o tem, kako se znanje dedov uspešno prenaša na vnuke. Ob okušanju raznovrstnih penin, belokranjske pogače in, delno s pomočjo, odpiranja penine s sabljo, smo se dobro razpoloženi odpravili k zadnjemu cilju – lipi velikanki, ki jo domačini imenujejo ‘Belokranjka’ in ima kar za odraslih 8 oseb obsega. Vtis, da smo le pohajali od lokacije do lokacije pa popravi dejstvo, da smo prehodili 5,36 km in naredili okoli 190 višincev. Dan smo, poleg obilice smeha in dobre volje, zaključili z MARATONOM, ki je bil potreben, da smo ujeli vlak za Kranj. In presenetljivo, prav vsi smo uspešno prišli v cilj.